Visok krvni tlak ni bolezen, ki bi se kazala s kakšnimi značilnimi simptomi. Bolniki navadno povedo, da jih morda boli glava, večinoma pa še to ne. Visok krvni tlak jim zdravniki ugotovijo, ko jih preiskujejo zaradi kakšne druge bolezni. Merjenje tlaka je namreč sestavni del sistematskega pregleda. Tako se je zgodilo tudi našemu bolniku, recimo, da mu je bilo ime Martin.

Ko je zdravnik nameril povišan krvni tlak, so sledile preiskave ledvic, srca in oči. Pokazalo se je, da za visok tlak ni kriva kakšna druga bolezen, da gre za tako imenovani esencialni povišan krvni tlak oziroma esencialno hipertenzijo. Večina bolnikov z visokim krvnim tlakom ima esencialno hipertenzijo (okrog 95 odstotkov), le okrog pet odstotkov bolnikov pa ima tako imenovano sekundarno hipertenzijo, kar pomeni, da je visok krvni tlak posledica neke druge bolezni (na primer bolezni ledvic, zoženja aorte in podobno). Krvni tlak je pravzaprav sila, ki jo sproži srce in s katero kri pritiska na stene žil. Ta sila je izražena v dveh številkah, ki jima pravimo zgornji in spodnji krvni tlak. Prva številka je zgornji ali sistolični krvni tlak, druga pa je spodnji ali diastolični krvni tlak. Še ne tako dolgo tega je veljalo, da je bolj nevarno, če je povišan spodnji tlak. Danes pa medicinska znanost uči, da je nevarno oboje, torej tudi, če je previsok zgornji tlak. Meja, kdaj je krvni tlak povišan, je čedalje nižja. V Evropi in pri nas velja, da je krvni tlak visok, kadar preseže vrednost 120/80 milimetrov živega srebra. Vendar pa ta vrednost velja le za tiste, ki nimajo kakšne druge bolezni. Če ima človek sladkorno bolezen, morajo biti vrednosti še za nekaj odstotkov nižje.

Kakšni so znaki

Povišan krvni tlak se ne kaže s kakšno posebno zdravstveno težavo, zato je označen tudi kot »tihi ubijalec«. Martin je eden redkih bolnikov, ki je imel glavobol, da je prišel k zdravniku, ki mu je predpisal ustrezna zdravila. Drugi znaki, s katerimi se kaže visok tlak, so lahko še meglen vid in vrtoglavica, omotičnost. Največkrat pa, kot rečeno, znakov visokega krvnega tlaka sploh ni. Bolniki dostikrat povedo, da se pravzaprav zelo dobro počutijo. Zjutraj so takoj budni, dneve preživijo dinamično, ves čas so, kakor bi jih navil. Če je krvni tlak prenizek, imajo bolniki precej več težav: dobesedno vlečejo se naokrog, rado jih zebe, zjutraj se ne morejo prebuditi, težko se koncentrirajo in podobno. Znižanje krvnega tlaka ima za posledico ravno to, da se prej tako aktiven človek nenadoma znajde v novih okoliščinah, je kar naprej zaspan, ne čuti več prejšnje energije. Vendar pa se to zgodi le v primeru, da je odmerek zdravila za znižanje tlaka prevelik.

Vzroki za visok tlak

Če povišanega krvnega tlaka ne zdravimo, najprej sicer ne bo kakšnih večjih težav. Te bodo nastale postopoma. Znano je, da sta največji nevarnosti visokega krvnega tlaka možganska kap in srčni infarkt. Vendar lahko hipertenzija močno poškoduje ledvica, lahko celo povzroči ledvično odpoved. Zato je treba visok krvni tlak nujno zdraviti. Prav to zdravljenje pa je precej problematično. Na voljo je kar nekaj zdravil, ki so vsa zelo učinkovita. Težava je, da jih bolniki ne jemljejo. Ker visok tlak večinoma ne povzroča težav, ne čutijo prav nobene razlike, če zdravilo vzamejo ali če ga ne. V Sloveniji imamo vsako leto okrog 4000 možganskih kapi. Če bi se ljudje s povišanim krvnim tlakom ustrezno zdravili, bi bila ta številka bistveno nižja. Enako velja za srčne infarkte.

Zdravljenje

Na zniževanje krvnega tlaka je na voljo nekaj skupin zdravil. Zdravnik se bo na temelju preiskav odločil, katero od zdravil bo bolnik jemal. Pomembno je namreč tudi siceršnje zdravstveno stanje bolnika. Diabetiki, na primer, morajo včasih za zniževanje tlaka jemati tudi po več različnih zdravil. Znana zdravila so diuretiki, se pravi učinkovine, ki pomagajo odvajati vodo in sol in razširijo arterije. Druga skupina zdravil so beta blokerji (na primer atenolol), ki zmanjšujejo pretirano delovanje srca, poenostavljeno povedano. Tretja skupina zdravil so tako imenovani ACE inhibitorji oziroma antagonisti receptorjev angiotenzina 2, ki zavirajo delovanje encima, ki krči krvne žile. Četrta skupina zdravil so zaviralci kalcijevih kanalčkov ali tako imenovani alfa blokerji, ki pomagajo razširiti krvne žile. Katerokoli od teh zdravil bo zdravnik predpisal, je prvo in zlato pravilo, da jih mora bolnik jemati, natančno upoštevaje navodila, ki mu jih je zdravnik dal. Kot rečeno, če bolnik zdravil ne jemlje, bo sčasoma v veliki nevarnosti, da ga doleti ali možganska kap ali pa srčni infarkt. Lahko pa mu odpovedo ledvice. Vse to pa je smrtno nevarno.

Kaj lahko storimo sami

Bolniki z visokim tlakom so navadno pretežki. Zdravnik bo torej svetoval, naj bolnik shujša. TO je seveda mnogo lažje reči kot pa storiti. Pomembna je zdrava prehrana, bolnik naj zaužije čim manj soli. Pomagalo bo že to, da solnico umaknemo z mize in da bolnik neha dosoljevati. Veliko ljudi namreč vsako jed avtomatično najprej dosoli, ne da bi jo prej sploh poskusili. Hrana naj bo sveža in zdrava: čim več zelenjave in sadja, manj maščob, manj rdečega mesa in namesto tega raje več rib. Maščobe, ki so trdne (tudi tiste, ki so držijo mesa), je treba povsem opustiti. Za kuhanje je treba uporabljati olja, predvsem repično, sojino in olivno olje. Izogibati se je treba ocvrtih jedi. Dovolj je, če si jih privoščimo enkrat ali dvakrat letno. Mnogo bolnikov misli, da so jedli zdravo, če si za kosilo privoščijo ocvrto ribo. Res je, malo bolje je že, kot da bi jedli ocvrto svinjino, vendar pa je vseeno nezdravo. Ribe je treba speči ali pa skuhati. Za tiste, ki zelo težko shujšajo, še nasvet: na začetku kosila si privoščite najprej kozarec vode, nato skledo solate (če je le mogoče brez kruha, če pa to ne gre, naj bo kruh vsaj polnozrnat), potem pa še krožnik juhe. Oboje bo želodec napolnilo, tako da glavna jed potem ne bo preobilna.

Pomembno je tudi gibanje

Vsaj redni dnevni sprehod je treba vključiti v vsakdanji urnik. Hoja naj bo hitra, da se malo zadihamo. Pretežki ljudje morajo hoditi dlje časa, najmanj eno uro dnevno.

Kava ni več na črnem seznamu prepovedanih pijač. Le pretiravati ni treba. Dosti slabši vpliv na povišan krvni tlak (še dodatno ga poviša) imajo alkoholne pijače. Hipertonik naj bi se alkoholu izogibal. Dovoljen je le kakšen kozarec vina pri obroku. Tudi cigarete so strup, še posebej, ker so dostikrat povezane z drugimi razvadami: alkoholom in tudi kavo. Vse troje pa lahko pogubno vpliva na srce in žile, pa tudi na marsikaj drugega v telesu. Zavedati se je treba, da lahko že z zdravim načinom življenja krvni tlak nekoliko znižamo. Vendar pa vseeno velja, da je v primeru, da nam je zdravnik predpisal zdravila, jemati tudi ta. Najboljša je kombinacija zdravega življenjskega sloga in rednega jemanja zdravil. S tem si bo bolnik zagotovil daljše življenje brez hujših zdravstvenih težav, zato se velja potruditi.

Nataša je stara 33 let. Sredi decembra je kar nenadoma, med delom, začutila pekočo bolečino v spodnjem delu trebuha. Tiščalo jo je na vodo, čeprav je bila na stranišču pred petimi minutami. Nemudoma je morala še enkrat. Razumljivo, urina je bilo le za nekaj kapljic, uriniranje pa je bilo pekoče, boleče. Doma si je pomagala s čajem in termoforjem, kar je nekoliko pomagalo. Toda takoj, ko je morala spet v službo, so se težave ponovile, le da so bile še hujše. Ni mogla več, šla je k svojemu zdravniku. Ugotovil je, da ima Nataša vnetje sečnega mehurja.

Vnetje sečnega mehurja je ena najpogostejših vnetnih bolezni. Po svetu in tudi pri nas je v ambulantah družinske medicine po pogostosti na drugem mestu, takoj za vnetjem dihal. Največkrat zbolijo ženske, redkeje moški. Medicinski strokovnjaki pravijo, da imajo moški manj tovrstnih problemov verjetno zaradi tega, ker je njihov sečevod daljši kot pri ženskah. Nezapleteno vnetje sečnega mehurja oziroma sečil (pridruži se mu lahko tudi vnetje sečevoda) sodi med manj »zahtevne« bolezni. Vendar pa bolnikom povzroča kar precej težav. Čeprav večinoma nimajo vročine (če pa jo imajo, je temperatura le blago zvišana), ne morejo biti v službi. Nenehno siljenje na vodo, pekoče odvajanje vode in predvsem bolečine jih prisilijo, da ostanejo doma, dokler se ne pozdravijo. Slovenska statistika pravi, da sodijo okužbe sečil med najpogostejšimi vzroki za bolniško odsotnost z dela. Povprečno ta odsotnost traja okrog tri dni, čeprav bolezen sama navadno traja dlje. Trije dnevi so namreč čas, v katerem je mogoče z ustrezno strokovno pomočjo odpraviti neprijetne znake bolezni. To pa seveda še ne pomeni, da je tudi okužba pozdravljena. Dostikrat bolnik, ko nima več težav, neha jemati predpisano zdravilo. To pa je lahko vzrok, da se vnetje ponovi.

Znaki vnetja. Kot rečeno, vnetje mehurja se pokaže s siljenjem na uriniranje, čeprav v sečnem mehurju urina skoraj ni, ali pa ga je le za nekaj kapljic. To bolnika sili k stalnemu uriniranju, pri katerem čuti pekočo bolečino. Včasih se pojavijo tudi krči sečnega mehurja, urin je motne barve in ima precej neprijeten vonj. Včasih se tem znakom pridruži nekoliko povišana telesna temperatura. Družinski zdravniki pravijo, da bolniki navadno pridejo po pomoč drugi ali tretji dan potem, ko se začnejo težave. Veliko bolje bi bilo, če bi odšli k zdravniku takoj, ko se težave začno, ker samo s pitjem čajev ne bodo ponehale.

Kako se okužimo? Statistika pravi, da se ženske okužijo pogosteje kot moški, kar je posledica telesnih razlik, krajšega sečevoda. Toda tudi med posameznimi ženskami so razlike. Tiste, ki imajo krajši sečevod, imajo vnetje sečnega mehurja pogosteje. Okužimo se z eno od bakterij, ki jo imamo v črevesju in jo dostikrat lahko najdemo tudi na koži okrog zadnjične odprtine (anusa). Največkrat je za vnet mehur kriva bakterija Escherichia coli (E.coli). Bakterija pride po sečevodu v sečni mehur, kjer povzroči težave s tem, da se lepi na sluznico. Bakterija se hitro množi, kar povzroči, da so težave, če bolezen ne bi zdravili, čedalje hujše. Okužimo se lahko tudi med spolnim odnosom. To ne pomeni, da je, denimo, moški okužil svojo partnerico, pač pa, da je s spolnim odnosom omogočil bakteriji, da je prišla v sečevod. Bakterija tedaj lahko s predela nožnice prodre v sečevod in skozi sečevod v mehur. Vsakič, ko je vaginalno področje vzdraženo z drgnjenjem, se to lahko zgodi. Kar pomeni, da lahko okužbo omogočimo tudi z oralnim spolnim odnosom.

Kaj bo storil zdravnik? Največkrat bo že po opisu težav ugotovil, da gre za vnetje sečnega mehurja. Vendar pa bo bolnika vseeno poslal na preiskavo urina, da bo ugotovil prisotnost bakterij. Ko bo izvid potrdil prisotnost bakterij, bo bolniku predpisal zdravila iz skupine posebnih antibiotikov, ki so namenjeni prav zdravljenju vnetja sečnega mehurja. Za nezapleten primer zadostuje tridnevno zdravljenje (zdravila za tri dni), če pa je okužba hujša, je zdravljenje seveda dolgotrajnejše

»Pogosto se zgodi, da se vnetje ponovi, če bolniki ne zaužijejo vseh zdravil, ki jim jih je predpisal zdravnik. Vzrok za ponovitev je lahko tudi, da je bolnik premalo pil ali pa nepravilna higiena po odvajanju vode in blata. Če bolnik ne more zadrževati vode, če je torej inkontinenten, je tudi to lahko vzrok za ponavljajočo se okužbo,« je povedala mag.asist. Nena Kopčavar-Guček, dr.med., ki se v ambulanti družinske medicine pogosto sreča z bolniki, ki imajo vnet sečni mehur. Zanimivo je, da sodi med vzroke za okužbo tudi nošenje tangic ali pa tesnih hlač, navadno kavbojk.

Tudi v Natašinem primeru, ki smo ga opisali na začetku, se je okužba ponovila. Komaj tri tedne potem, ko se je pozdravila, je začutila iste neprijetne znake. Takrat ni odlašala, ampak je šla k zdravniku takoj. Predpisal ji je zdravila, tokrat za sedem dni. Nataša je povedala, da je od takrat naprej posebej pazila, da je dosledno upoštevala zdravnikova navodila. Popila je veliko tekočine, najmanj dva decilitra v eni uri. Tesne kavbojke je zamenjala z udobnejšimi hlačami, pazila je tudi, da je ni zeblo v noge in da ni sedla na mrzlo površino.

Je mogoče okužbo preprečiti? Že iz tega, kar je zdravnik svetoval Nataši, lahko razberemo, na kaj moramo biti pozorni. Včasih zdravniki svetujejo tudi, da se med zdravljenjem ženske spolnim odnosom raje izogibajo. V ZDA priporočajo pitje brusničnega soka, kar pri nas ni tako široko znano. Vendar pa ga lahko dobite v posebnih, specializiranih trgovinah (na primer v Bazilici v City Parku v Ljubljani), ki ga uvažajo iz ZDA. Brusnični sok je učinkovit, če je čist, 100-odstoten. Znanstveno sicer ni dokazano, da bi se lahko z brusničnim sokom pozdravili. Toda posebne kisline, ki jih brusnice vsebujejo, spirajo sečni mehur in preprečujejo, da bi se bakterije prilepile na sluznico. Zaradi dobrih izkušenj so Američani izdelali tudi brusnične kapsule.

Vendar imamo tudi slovenska naravna zdravila, ki bodo bolnikom pomagala lajšati težave. Poleg zdravil, ki jih je seveda predpisal zdravnik. To so razni čaji iz zdravilnih zelišče, ki jih dobite v lekarnah. Znan je uvin ali ursi čaj. Ni sicer dobrega okusa, vendar pa pomaga odpraviti najhujše težave na začetku bolezni, ki jo povzroči okužba. Pomembno je, da je treba biti pri pitju vztrajen.

In še eno navodilo, ki se bo morda komu zdelo nenavadno, vendar pa ga omenja vsa strokovna literatura: ko opravimo potrebo, najsi bo to uriniranje ali odvajanje blata, se je treba obrisati od spredaj proti zadaj in ne narobe. Če to počnemo v obrnjeni smeri, prenašamo bakterije na območje vhoda v sečevod in s tem sami povzročimo vnetje.

Bolečine v predelu čela, za očmi in pod njimi, zamašen nos in gnojni izcedek iz nosu, zraven pa še povišana telesna temperatura so znaki vnetja sinusov oziroma obnosnih votlin. Bolezen je precej pogosta, kar posebej velja za hladnejše jesenske in zimske dni. Nič nenavadnega pa ni, če zbolimo tudi sredi vročega poletja.


Sinusi ali obnosne votline so votli, z zrakom napolnjeni prostori ob nosni votlini. Povezani so z lobanjsko votlino, očnico in tudi možganskimi opnami. Sinusov je več: čeljustna sinusa, čelna votlina, sitka in zagozdnična votlina. Zanimivo je, da medicina vse do danes ni uspela ugotoviti, čemu natanko služijo te votline. Znano pa je, da se v sinusih zrak ogreva, vlaži in filtrira.

Vnetje sinusov ali sinuzitis je vnetje ali pa okužba sluznice v obnosnih votlinah. Če bolezen ni pravilno zdravljena, lahko traja nekaj tednov, mesecev ali pa celo let. Prizadene lahko nos, oči, srednje uho. Okužba se ponavadi širi iz nosu vzdolž ozkih prehodov, po katerih odteka sluz iz sinusov v nos. Največkrat so posledica bakterijske okužbe, ki se pojavi kot zaplet virusne okužbe (na primer navadnega prehlada). Vnetje sinusov je zelo pogosto; mnogo ljudi dobi sinuzitis ob vsakem prehladu. Ponovitve vnetja sinusov so po vsakem prehladu verjetnejše, brž ko se pojavi nagnjenost k njemu.
Bolezen v prizadetem območju navadno povzroča občutek napetosti ali polnosti, včasih tudi kljuvajočo bolečino. Povzroči lahko vročino, zamašen nos in začasno izgubo voha. Pogost zaplet je gnojno vnetje sinusov, ki povzroča bolečine in izcedek iz nosu.

Akutno ali kronično. Zdravniki ločijo med dvema tipoma vnetja sinusov: akutnega pogosto povzročajo bakterijske okužbe. Kot rečeno, nastane kot posledica prehlada, še posebej, če prehlad traja dlje kot teden dni. Kronično vnetje sinusov je prav tako lahko posledica bakterijske okužbe, vendar je bolj pogosto kronična vnetna bolezen, podobno kot bronhialna astma.

Čeprav je prehlad najpogostejši vzrok za vnetje sinusov, pa se pogosteje pojavlja pri ljudeh z alergijami. Alergijski odziv namreč sproži vnetje sinusov. To vnetje pa prepreči, da bi se bakterije očistile iz sinusov, kar spet omogoča razvoj sekundarnega bakterijskega vnetja sinusov.

Znan je še en vzrok za vnetje sinusov: zapore v prehodu iz nosnih votlin v obnosne votline, zraščen hrustanec ali pa polipi, vse to pa lahko popravi kirurg. Operacija je priporočljiva zlasti pri ljudeh, ki pogosto zbolijo za vnetjem sinusov.

Diagnoza. Vnetje sinusov je sicer relativno lahko ugotoviti. Kljub temu bo zdravnik bolnika podrobno povprašal po znakih, lahko pa bo predpisal tudi preiskave kot so na primer alergijski testi, rentgensko slikanje sinusov, včasih pa tudi računalniško tomografijo (CT), da bi v prerezu natanko videl obnosne votline. Lahko tudi vzame vzorec iz nosu in ga da na pregled.

Zdravljenje. Ker gre za bakterijsko vnetje, bo bolnik verjetno dobil ustrezne antibiotike. Lahko pa predpiše tudi sredstvo, ki bo pomagalo sprostiti zaporo v nosni votlini, da bodo sinusi spet prehodni. S tem se tudi bolečina zmanjša ali pa docela izgine. Kljub temu je pomembno, da bolnik zaužije vse antibiotike, ki mu jih je predpisal zdravnik. Dostikrat se namreč zgodi, da ob olajšanju bolnik misli, da je zdrav in da zdravil ne potrebuje več. To se lahko maščuje z grdim ponovnim vnetjem sinusov, ki bo po vsej verjetnosti bolj trdovratno. Za ljudi z alergijami pa je potrebno daljše zdravljenje, ki prepreči, da bi se vnetje sinusov pogosto pojavljalo.

Pri vnetju sinusov pa si za lajšanje tegob lahko pomagamo s celo vrsto domačih zdravil. Zelo priporočljive so inhalacije, vdihavanje hlapov vrele vode, v katero nakapljamo nekaj kapljic eteričnega olja. Vdihavanje bo odprlo zamašene votline in olajšalo dihanje. Inhalacije so posebej primerne zvečer, pred spanjem. Po taki terapiji se je namreč potrebno toplo zaviti in počivati. Nosne votline lahko spiramo s slano vodo ali s posebnimi kapljicami in tudi pršili, vendar moramo paziti, da s tem ne pretiravamo. Na splošno pri vnetih sinusih bolnik potrebuje počitek v postelji. Priporočljivo je ležanje na boku. Popiti je treba veliko tekočine, vode ali toplega čaja. Vdihavanje vlažnega vročega zraka je staro priporočilo. Včasih so namreč ob postelji bolnika postavljali posode z vrelo vodo, da je bil zrak dobesedno nasičen s paro. Preden se odločimo za jemanje domačih zdravil oziroma preparatov iz zdravilnih rastlin, se je treba vsekakor posvetovati z zdravnikom. Nekatere zdravilne rastline ob hkratnem jemanju zdravil povzročijo, da ta zdravila nimajo zaželenega učinka. Zapomniti si velja tudi, da ne smemo jemati antibiotikov, ki smo jih shranili za zalogo (za vsak primer), ker niso vsi antibiotiki primerni za vsako bakterijsko okužbo. Vedno je treba jemati tisto zdravilo, ki nam ga bo predpisal zdravnik.

Tudi pri nas je postal čaj priljubljena pijača, kar dokazuje stalna gneča v trgovinah, kjer imajo veliko izbiro čajev. Že dolgo je znano, da je zeleni čaj posebno zdrav; znanstvene raziskave v zadnjih letih pa so dokazale, da ima veliko moč v boju proti raku in da človeku pomaga odgnati še nekaj drugih zdravstvenih težav, od alergij do ustnega zadaha.

 

Prvo pomembno raziskavo o vplivu zelenega čaja na raka so naredili Italijani. Izbrali so skupino moških, starih med 45 in 75 let, ki so že imeli predrakave spremembe na prostati in bi po vsej verjetnosti v prihodnosti dejansko zboleli za rakom prostate. Dr. Saverino Bettuzzi, profesor biokemije na univerzi v Parmi, kjer so delali raziskavo, je povedal, da so moški dnevno dobivali po tri 200 miligramske kapsule z zelenim čajem oziroma placebo. Po šestih mesecih so jim naredili biopsijo, potem pa še eno po enem letu. V skupini 30 moških, ki so jemali kapsule zelenega čaja, je raka prostate dobil samo eden, medtem ko jih je bilo v skupini, ki je dobivala placebo, kar devet. Raziskavo so resda delali na manjši skupini moških, toda italijanski strokovnjaki so prepričani, da tudi pri precej večji množici rezultati ne bi bili dosti drugačni. Trdijo namreč, da redno uživanje zelenega čaja kar za 90 odstotkov zmanjša nevarnost, da bi moški zbolel za rakom prostate. To odkritje je posebej pomembno za moške, ki imajo omenjenega raka v družini.

Seveda pa to ne pomeni, da bi se lahko začeli zdaj moški kar sami zdraviti, poudarja dr.Bettuzzi, ker zadeve ni mogoče poenostaviti na ta način, da bi vsak dan popili skodelico ali dve zelenega čaja in bi odgnali bolezen. V raziskavi so uporabili koncentrat v kapsuli. Enak odmerek zelenega čaja bi dobili, če bi popili med 12 in 15 skodelic v enem dnevu. Ameriški strokovnjaki pa pravijo, da je italijansko odkritje vsekakor vredno pozornosti. Učinek zelenega čaja bodo raziskovali naprej, dokler pa ni znanstveno dokazanih ugotovitev, moškim svetujejo, naj pazijo na telesno težo. Tisti, ki so v družini že imeli koga z rakom prostate, naj bodo posebej pozorni: povečana telesna teža namreč poveča nevarnost, da bi zboleli za rakom prostate. Poleg tega pa je pomembno redno obiskovati zdravnika, ki bo predpisal preprosto krvno preiskavo (PSA, prostatični specifični antigen). S to preiskavo sicer ne dokažejo raka, vendar spremenjene vrednosti PSA lahko pomenijo, da se nekaj dogaja (tudi nerakave spremembe, na primer povečanje prostate).

Dr.Andrew Weil, ki je pred 30. leti na Harvardu diplomiral iz medicine, je zadnjih nekaj let posvetil raziskovanju tako imenovane alternativne medicine. Dr.Weila Američani dobro poznajo, saj je reden gost pri Larryju Kingu in seveda tudi pri kraljici talk showa, Oprah Winfrey. Po njegovih besedah je zeleni čaj zelo močan antioksidant, se pravi spodbujevalec človekovega obrambnega sistema. Japonci, ki popijejo veliko zelenega čaja, so znani po dolgem življenju in malo bolezni. V laboratorijskih raziskavah na miših je bilo ugotovljeno, da zeleni čaj varuje pred rakom. Zato je dr.Weil prepričan, da ima zeleni čaj tudi pri človeku enak učinek, da ga varuje pred rakom.

V Veliki Britaniji pa so raziskovali, ali lahko zeleni čaj vpliva na artritis. Dr.David Buttle z univerze v Sheffieldu je ugotovil, da ima zeleni čaj aktivne učinkovine, ki zaustavijo škodljivo delovanje encima, uničevalca hrustanca v sklepih. Kot je znano, je uničeni hrustanec glavni vzrok za napredovanje asteoartritisa, ki poškoduje sklepe in povzroča hude bolečine. Dr. Buttle pravi, da je za tiste, ki že imajo poškodovane sklepe, najbrž prepozno, da pa lahko ljudem, ki dlje časa redno pijejo zeleni čaj, zelo koristi, ne da bi se tega sami sploh zavedali. Univerza v Sheffieldu je že prijavila patent za uporabo aktivnih učinkovin v zelenem čaju pri osteoartritisu. Zdaj iščejo še izdelovalca, ki bi znal iz zelenega čaja izločiti omenjene aktivne učinkovine. Poleg tega dr.Buttle verjame, da ima lahko zeleni čaj blagodejne učinke tudi pri bolnikih z revmatoidnim artritisom, vnetno revmatsko boleznijo, ki prav tako poškoduje sklepe in za katero lahko zbolijo mlajši ljudje, tudi otroci. Dr.Buttle je svojo raziskavo objavil v European Journal of Biochemistry. Zanimivo je, da raziskujejo tudi vpliv aktivnih učinkovin zelenega čaja na bolezni srca in žil.

Zeleni čaj je lahko koristen tudi pri hujšanju. Japonski znanstveniki so naredili preizkus s podganami, ki so jim dajali piti nesladkani zeleni čaj namesto vode. Že po treh tednih so živali začele izgubljati maščobo. Po vsej verjetnosti učinkovine v zelenem čaju pospešujejo absorbcijo glukoze v mišice. Biokemik Paul Arciero je raziskoval, kako zeleni čaj vpliva na človekovo presnovo. Ugotovil je, da pospešuje presnovo in zmanjšuje apetit. Popiti pa je treba od dve do pet skodelic (seveda lahko tudi več) zelenega čaja dnevno.

Kadilci, ki se cigareti nikakor ne morejo odpovedati, bi za protiutež morali piti zeleni čaj, pravijo ameriški znanstveniki. Nove raziskave namreč dokazujejo, da aktivne uči nkovine v zelenem čaju zmorejo precej več kot so sprva verjeli. Čeprav je že dokazano, da delujejo kot zaščita pred rakom in drugimi boleznimi (na primer za zniževanje holesterola v krvi), pa še vedno ne vedo, kako ta mehanizem deluje. Po vsej verjetnosti gre za več različnih učinkov skupaj, pravijo raziskovalci. S posebnimi kemičnimi procesi so izolirali učinkovine v zelenem čaju in ugotovili, da vsebuje podobne ali iste učinkovine kot rastline iz družine križnic (zelje, ohrovt, kitajsko zelje, cvetača, najbolj zmogljiv od vseh pa je brokoli), pa tudi grozdje in rdeče vino. Preprosto povedano, te učinkovine imajo to moč, da nenormalno celico spremenijo v normalno. Pri tem pa je najbolj pomembno, kako človeško telo zeleni čaj presnovi. Ko bodo znanstveniki ugotovili tudi to, bodo lahko z gotovostjo povedali, koliko zelenega čaja je treba popiti, v kakšni obliki je najbolj primeren in katere vrste so najbolj učinkovite.

 

Med najbolj pogostimi

 

Po znanih podatkih je zeleni čaj druga najbolj pogosta pijača, ki jo pijemo ljudje. Prva je voda. Tradicionalno je priljubljen pri Japoncih, vendar pa njegova priljubljenost narašča tudi drugod po svetu. Z do zdaj objavljenimi raziskavami namreč spodbuja ljudi, da opuščajo pitje drugih pijač, zlasti tistih, ki škodujejo zdravju (sladkane, gazirane, pa tudi kava in alkoholne pijače) in raje pijejo zeleni čaj. O tem, kako priljubljen je med Slovenci, nimamo podatkov. Po gneči v čajnicah bi lahko sklepali, da tudi naši državljani vedo, kako koristen je zeleni čaj za zdravje.

 

Proti ustnemu zadahu

 

Po podatkih, ki jih objavljajo zdravniki na spletnih straneh za preventivo, redno pitje zelenega čaja zmanjša nevarnost za pljučnega raka, raka prostate, verjetno pa tudi za druge vrste rakavih bolezni. Ustni zadah ni tako huda bolezen, vendar pa imajo ljudje zaradi tega velike težave. Na univerzi v Čikagu so odkrili, da učinkovine v zelenem čaju uničujejo bakterije, ki povzročajo ustni zadah. Proti zadahu pomaga tudi črni čaj, ker vsebujer polifenole (ki so tudi v zelenem čaju), ti pa poskrbijo, da se bakterije, ki povzročajo ustni zadah, ne morejo razmnoževati.

 

Skodelica čaja za zdravo srce

 

Znanstveno je dokazano, da redno pitje zelenega čaja znižuje krvni tlak, zmanjšuje holesterol v krvi in varuje pred uničujočimi prostimi radikali. V raziskavi, kjer je sodelovalo 20.000 prostovoljcev, se je tistim, ki so redno pili večje količine zelenega čaja, krvni tlak znižal. V drugi raziskavi, ki so jo Japonci naredili s 1371 prostovoljci (starimi 40 let in več), se je moškim, ki so dnevno popili deset ali več skodelic zelenega čaja, holesterol znižal.

 

 

 

Tudi pri nas je postal čaj priljubljena pijača, kar dokazuje stalna gneča v trgovinah, kjer imajo veliko izbiro čajev. Že dolgo je znano, da je zeleni čaj posebno zdrav; znanstvene raziskave v zadnjih letih pa so dokazale, da ima veliko moč v boju proti raku in da človeku pomaga odgnati še nekaj drugih zdravstvenih težav, od alergij do ustnega zadaha.

 

Prvo pomembno raziskavo o vplivu zelenega čaja na raka so naredili Italijani. Izbrali so skupino moških, starih med 45 in 75 let, ki so že imeli predrakave spremembe na prostati in bi po vsej verjetnosti v prihodnosti dejansko zboleli za rakom prostate. Dr. Saverino Bettuzzi, profesor biokemije na univerzi v Parmi, kjer so delali raziskavo, je povedal, da so moški dnevno dobivali po tri 200 miligramske kapsule z zelenim čajem oziroma placebo. Po šestih mesecih so jim naredili biopsijo, potem pa še eno po enem letu. V skupini 30 moških, ki so jemali kapsule zelenega čaja, je raka prostate dobil samo eden, medtem ko jih je bilo v skupini, ki je dobivala placebo, kar devet. Raziskavo so resda delali na manjši skupini moških, toda italijanski strokovnjaki so prepričani, da tudi pri precej večji množici rezultati ne bi bili dosti drugačni. Trdijo namreč, da redno uživanje zelenega čaja kar za 90 odstotkov zmanjša nevarnost, da bi moški zbolel za rakom prostate. To odkritje je posebej pomembno za moške, ki imajo omenjenega raka v družini.

Seveda pa to ne pomeni, da bi se lahko začeli zdaj moški kar sami zdraviti, poudarja dr.Bettuzzi, ker zadeve ni mogoče poenostaviti na ta način, da bi vsak dan popili skodelico ali dve zelenega čaja in bi odgnali bolezen. V raziskavi so uporabili koncentrat v kapsuli. Enak odmerek zelenega čaja bi dobili, če bi popili med 12 in 15 skodelic v enem dnevu. Ameriški strokovnjaki pa pravijo, da je italijansko odkritje vsekakor vredno pozornosti. Učinek zelenega čaja bodo raziskovali naprej, dokler pa ni znanstveno dokazanih ugotovitev, moškim svetujejo, naj pazijo na telesno težo. Tisti, ki so v družini že imeli koga z rakom prostate, naj bodo posebej pozorni: povečana telesna teža namreč poveča nevarnost, da bi zboleli za rakom prostate. Poleg tega pa je pomembno redno obiskovati zdravnika, ki bo predpisal preprosto krvno preiskavo (PSA, prostatični specifični antigen). S to preiskavo sicer ne dokažejo raka, vendar spremenjene vrednosti PSA lahko pomenijo, da se nekaj dogaja (tudi nerakave spremembe, na primer povečanje prostate).

Dr.Andrew Weil, ki je pred 30. leti na Harvardu diplomiral iz medicine, je zadnjih nekaj let posvetil raziskovanju tako imenovane alternativne medicine. Dr.Weila Američani dobro poznajo, saj je reden gost pri Larryju Kingu in seveda tudi pri kraljici talk showa, Oprah Winfrey. Po njegovih besedah je zeleni čaj zelo močan antioksidant, se pravi spodbujevalec človekovega obrambnega sistema. Japonci, ki popijejo veliko zelenega čaja, so znani po dolgem življenju in malo bolezni. V laboratorijskih raziskavah na miših je bilo ugotovljeno, da zeleni čaj varuje pred rakom. Zato je dr.Weil prepričan, da ima zeleni čaj tudi pri človeku enak učinek, da ga varuje pred rakom.

V Veliki Britaniji pa so raziskovali, ali lahko zeleni čaj vpliva na artritis. Dr.David Buttle z univerze v Sheffieldu je ugotovil, da ima zeleni čaj aktivne učinkovine, ki zaustavijo škodljivo delovanje encima, uničevalca hrustanca v sklepih. Kot je znano, je uničeni hrustanec glavni vzrok za napredovanje asteoartritisa, ki poškoduje sklepe in povzroča hude bolečine. Dr. Buttle pravi, da je za tiste, ki že imajo poškodovane sklepe, najbrž prepozno, da pa lahko ljudem, ki dlje časa redno pijejo zeleni čaj, zelo koristi, ne da bi se tega sami sploh zavedali. Univerza v Sheffieldu je že prijavila patent za uporabo aktivnih učinkovin v zelenem čaju pri osteoartritisu. Zdaj iščejo še izdelovalca, ki bi znal iz zelenega čaja izločiti omenjene aktivne učinkovine. Poleg tega dr.Buttle verjame, da ima lahko zeleni čaj blagodejne učinke tudi pri bolnikih z revmatoidnim artritisom, vnetno revmatsko boleznijo, ki prav tako poškoduje sklepe in za katero lahko zbolijo mlajši ljudje, tudi otroci. Dr.Buttle je svojo raziskavo objavil v European Journal of Biochemistry. Zanimivo je, da raziskujejo tudi vpliv aktivnih učinkovin zelenega čaja na bolezni srca in žil.

Zeleni čaj je lahko koristen tudi pri hujšanju. Japonski znanstveniki so naredili preizkus s podganami, ki so jim dajali piti nesladkani zeleni čaj namesto vode. Že po treh tednih so živali začele izgubljati maščobo. Po vsej verjetnosti učinkovine v zelenem čaju pospešujejo absorbcijo glukoze v mišice. Biokemik Paul Arciero je raziskoval, kako zeleni čaj vpliva na človekovo presnovo. Ugotovil je, da pospešuje presnovo in zmanjšuje apetit. Popiti pa je treba od dve do pet skodelic (seveda lahko tudi več) zelenega čaja dnevno.

Kadilci, ki se cigareti nikakor ne morejo odpovedati, bi za protiutež morali piti zeleni čaj, pravijo ameriški znanstveniki. Nove raziskave namreč dokazujejo, da aktivne uči nkovine v zelenem čaju zmorejo precej več kot so sprva verjeli. Čeprav je že dokazano, da delujejo kot zaščita pred rakom in drugimi boleznimi (na primer za zniževanje holesterola v krvi), pa še vedno ne vedo, kako ta mehanizem deluje. Po vsej verjetnosti gre za več različnih učinkov skupaj, pravijo raziskovalci. S posebnimi kemičnimi procesi so izolirali učinkovine v zelenem čaju in ugotovili, da vsebuje podobne ali iste učinkovine kot rastline iz družine križnic (zelje, ohrovt, kitajsko zelje, cvetača, najbolj zmogljiv od vseh pa je brokoli), pa tudi grozdje in rdeče vino. Preprosto povedano, te učinkovine imajo to moč, da nenormalno celico spremenijo v normalno. Pri tem pa je najbolj pomembno, kako človeško telo zeleni čaj presnovi. Ko bodo znanstveniki ugotovili tudi to, bodo lahko z gotovostjo povedali, koliko zelenega čaja je treba popiti, v kakšni obliki je najbolj primeren in katere vrste so najbolj učinkovite.

 Med najbolj pogostimi

Po znanih podatkih je zeleni čaj druga najbolj pogosta pijača, ki jo pijemo ljudje. Prva je voda. Tradicionalno je priljubljen pri Japoncih, vendar pa njegova priljubljenost narašča tudi drugod po svetu. Z do zdaj objavljenimi raziskavami namreč spodbuja ljudi, da opuščajo pitje drugih pijač, zlasti tistih, ki škodujejo zdravju (sladkane, gazirane, pa tudi kava in alkoholne pijače) in raje pijejo zeleni čaj. O tem, kako priljubljen je med Slovenci, nimamo podatkov. Po gneči v čajnicah bi lahko sklepali, da tudi naši državljani vedo, kako koristen je zeleni čaj za zdravje.

 Proti ustnemu zadahu

Po podatkih, ki jih objavljajo zdravniki na spletnih straneh za preventivo, redno pitje zelenega čaja zmanjša nevarnost za pljučnega raka, raka prostate, verjetno pa tudi za druge vrste rakavih bolezni. Ustni zadah ni tako huda bolezen, vendar pa imajo ljudje zaradi tega velike težave. Na univerzi v Čikagu so odkrili, da učinkovine v zelenem čaju uničujejo bakterije, ki povzročajo ustni zadah. Proti zadahu pomaga tudi črni čaj, ker vsebujer polifenole (ki so tudi v zelenem čaju), ti pa poskrbijo, da se bakterije, ki povzročajo ustni zadah, ne morejo razmnoževati.

Skodelica čaja za zdravo srce

Znanstveno je dokazano, da redno pitje zelenega čaja znižuje krvni tlak, zmanjšuje holesterol v krvi in varuje pred uničujočimi prostimi radikali. V raziskavi, kjer je sodelovalo 20.000 prostovoljcev, se je tistim, ki so redno pili večje količine zelenega čaja, krvni tlak znižal. V drugi raziskavi, ki so jo Japonci naredili s 1371 prostovoljci (starimi 40 let in več), se je moškim, ki so dnevno popili deset ali več skodelic zelenega čaja, holesterol znižal.

 

 

 

Veliko ljudi ima težave s pekočo zgago. Spomnim se kolegice, ki je v torbici vedno nosila zdravila proti zgagi. Vsak svoj obrok je končala z »bonbončkom«, kakor je zdravilo imenovala. Nikoli pa se ni vprašala, kaj ji povzroča težave. In vendar bi lahko prav to preprečilo, da bi kar naprej jedla zdravila. Težave se tako ni mogoče znebiti, samo posledice lahko omilimo. A tudi to ne traja večno.

Kaj pravzaprav povzroča zgago?

Zgaga imenujemo pekoč, dražeč občutek pod prsnico, v žlički, ki ga navadno človek začuti po obroku. Hrana, ki smo jo pojedli, potuje po požiralniku v želodec. Spodnji del požiralnika je navadno zaprt; samo tedaj, ko hrana potuje skozenj, se odpre, da jo spusti v želodec. Zgodi pa se, da ostane požiralnik odprt in tedaj se lahko del hrane vrača vanj, z njim pa tudi želodčna kislina. Pri nekaterih ljudeh ostane požiralnik odprt dlje časa, vračanje želodčne vsebine pa s tem poškoduje sluznico požiralnika. Takrat človek začuti pekočo bolečino. Zgodi se, da se spodnje ustje požiralnika odpre kar samo od sebe, ne da bi zaužili hrano in s tem sprožili odpiranje. V tem primeru pride v požiralnik želodčna kislina. Občutek je zelo neprijeten.

Je treba zaradi zgage k zdravniku?

Vsekakor. Zdravniku je treba povedati, kakšen je vaš način prehranjevanja. Zato je pametno, da se, preden greste na pregled, opremite z vsemi informacijami, ki mu bodo pomagale, da bo lažje predlagal, kako težavo odpraviti. Kadar vas peče zgaga, je najbolje, da si napišete vse, kar ste prej pojedli. Potem lahko zdravniku natančno poročate. Vendar je res treba napisati vse, kozarčka vina ne smete zatajiti, na primer. Zdravnik vas bo gotovo vprašal tudi, ali pogosto jeste ocvrta živila, ali ste v zadnjem času velikokrat jedli hrano, pečeno na žaru in podobne stvari. Ni namreč pomembno samo to, kaj jeste, pač pa je zelo važno tudi, kako je hrana pripravljena.

So zaradi zgage možni kakšni zapleti?

Da. Ljudje, ki imajo redno težave z zgago, pa sami nič ne ukrenejo, lahko sčasoma začutijo še druge nevšečnosti. Vsebina želodca lahko pride po požiralniku celo v ustno votlino, vendar pa bolnik ne bruha. Temu medicina pravi regurgitacija. To pomeni, da je težava napredovala, da se je razvila bolezen, imenovana gastroezofagealna refluksna bolezen (označujejo jo kar s kratico GERB). Vendar pa ni nujno, da se iz zgage vedno razvije GERB. GERB je precej pogosta bolezen, ki sodi med kronične in precej vpliva na kakovost bolnikovega življenja. Lahko se pojavi v težji obliki, s stalnimi zapleti, ki so posledica vnetja v požiralniku.

Kaj bo storil zdravnik?

Bolnika bo pošteno izprašal o težavah, o načinu prehranjevanja in podobno, če pa bo potrebno, ga bo poslal tudi na endoskopsko preiskavo. To pomeni, da bo s cevko (sondo) pregledal notranjost želodca in požiralnika. Potem pa bo predpisal ustrezno zdravljenje. Opozoriti velja, da lahko nezdravljena bolezen povzroči velike težave, vnetja, ki jim lahko sledijo resni zapleti kot na primer zoženje požiralnika ali pa Barrettov požiralnik, se pravi huda okvara požiralnika, ki se lahko sčasoma razvije v raka.

Zato je tako pri zgagi, če se pojavlja pogosto po zaužitih obrokih (recimo trikrat, štirikrat na teden), kot seveda tudi, če začutimo, da se vsebina želodca vrača v ustno votlino, nujno potrebno obiskati zdravnika. Na voljo imamo zelo dobra zdravila, s katerimi je mogoče vsakemu učinkovito pomagati.

Kaj lahko storimo sami

Kadarkoli nas peče zgaga, si zapišimo, kaj smo jedli. Poskusimo z izločanjem in tako bomo lahko ugotovili, kaj nam povzroča težave. V pomoč bo, če vemo, kakšna hrana najpogosteje povzroča zgago. To je predvsem hrana, ki pospešuje izločanje želodčne kisline. Na primer močno začinjena hrana, kisla živila, sladka živila, jedi z žara in ocvrta živila. Na seznamu so pogosto tudi oreščki: mandlji, orehi, lešniki, pa tudi sveža zelenjava in sadje. Mleko, ki je marsikomu rešitev problema, ker nevtralizira kislino, ima pozneje vseeno negativni vpliv. Po prvem nevtraliziranju se namreč začne želodčna kislina pospešeno sproščati, zato tudi mleko ni priporočljivo. Enako velja za mlečne izdelke, predvsem sir, jogurt, skuto in seveda maslo. Ne pozabite na pijačo. Vzrok za težave so lahko močno sladke pijače, predvsem pa alkoholne, najbolj vino in pivo. Pri vinu je pomembno, ali je žveplano, zato so težave pri uživanju belih vin pogostejše kot po rdečih vinih. Seveda ima precej negativni vpliv tudi tobak oziroma kajenje, ki vsako težavo samo še poslabša. Pomembna je tudi telesna teža, obilnejši ljudje imajo več težav. Pa tudi kava in močni pravi čaji imajo slab vpliv.

Po zaužitem obroku ležanje ni priporočljivo. Tudi za spanje si je treba pripraviti višji vzglavnik.

Nosečnice. Zaradi zgage se pogosto pritožujejo nosečnice, ki si pomagajo na različne načine. Ker hočejo najprej zaščititi svojega otroka, ne marajo posegati po sintetiziranih zdravilih. Nekatere pravijo, da pomaga voda, tudi mineralna voda, predvsem tista, ki vsebuje magnezij. Druge spet ugotavljajo, kaj jim povzroča težave in se določeni hrani izogibajo. Zdravnik bo vsem, ki težavam nikakor niso kos, znal pomagati z zdravili, ki otročička ne bodo ogrozila. Opozoriti velja še na zadnja leta vse bolj pomembno dejstvo, da veliko težav povzroča okužba z bakterijo Helicobacter Pylori. Zaradi okužbe s to bakterijo so možni številni zapleti v črevesju. Ljudje, ki prisegajo na naravni način zdravljenja, si lahko pomagajo z izvlečkom iz brokolija. V specializiranih trgovinah imajo na voljo izvlečke z več ali manj aktivne učinkovine. Učinkovitejši bodo seveda tisti, ki imajo teh spojin čim več (pozorni bodite na vsebnost indol karbinola in sulforafana).

Ko torej ugotovimo, kaj nam povzroča težave, se tej hrani izogibajmo. Kadilci si bodo zelo pomagali, če bodo kajenje opustili ali pa ga vsaj zmanjšali. Ljudje s preveč kilogrami pa bodo morali razmisliti o hujšanju. Precej bo pomagalo, če pri prehranjevanju vpeljete red: več manjših obrokov v določenem časovnem zaporedju (da, na primer, jeste vsake tri ure) je neprimerno boljše, kakor pa da jeste zgolj enkrat ali dvakrat na dan. Čeprav se bo morda to komu čudno zdelo, pa bo posredno pomagala tudi telesna dejavnost, gibanje. Z vsemi temi ukrepi se lahko težavam izognete, lahko pa bodo tudi popolnoma izginile. Kot smo v Jani že pisali, je za odpravljanje težav v telesu zelo pomembno bazično-kislo ravnovesje. Gre namreč za ravnovesje, ki naj bi bilo prisotno v celicah vsega telesa, ne le prebavil. Seveda pa so zraven tudi prebavila. Znano je, da največ kislih reakcij povzročajo prav mleko in mlečni izdelki.

Zdravila

Nekateri ljudje menijo, da brez zdravil ne gre. To je v mnogih primerih tudi res. Za lajšanje težav pri zgagi imamo na voljo zdravila, ki jih v lekarni dobimo brez recepta. Farmacevta je treba samo vprašati za nasvet. Vsekakor pa je najbolje, če nam zdravilo predpiše zdravnik, ki bo najbolje presodil, katero zdravilo je najbolj primerno. Dobro znani skupini zdravil sta antacidi in antagonisti histaminskih receptorjev. Delovanje teh zdravil je usmerjeno v nevtralizacijo želodčne kisline, nekateri pa delujejo tudi tako, da hkrati zavirajo sproščanje želodčne kisline.

Ko gre za GERB, pa bo zdravnik predpisal tako imenovani zaviralec protonske črpalke. To so v zadnjih letih najbolj učinkovita zdravila za zaviranje izločanja želodčne kisline, ki hkrati skrbijo za kislo-bazično ravnovesje. Ta zdravila lahko dobimo samo na zdravniški recept. V Sloveniji je na voljo kar nekaj zdravil iz te skupine.

V nekaterih primerih pa bo zdravnik napotil bolnika k specialistu oziroma na operativni poseg.

Kam po pomoč

Pomoč je treba poiskati najprej pri svojem izbranem zdravniku. Njegova navodila je treba dosledno upoštevati. Če to ne bo pomagalo, bo zdravnik napisal napotnico za specialistični pregled pri gastroenterologu. Ti so v vsakem slovenskem mestu, v vsaki bolnišnici. Če ne veste, kam, tudi o tem povprašajte zdravnika oziroma medicinsko sestro. Zagotovo vam bosta pomagala. Specialist bo bolnika najprej pregledal in verjetno predpisal še kakšno dodatno preiskavo, preden se bo odločil za način zdravljenja. Vse omenjene težave se največkrat zdravi z zdravili in zdravim načinom življenja. Le v redkih primerih je potreben kirurški poseg.

»Odkril sem cepivo proti raku!«

proffrazer.jpg

Škotski profesor Ian Frazer ni niti v sanjah pomislil, kam bo pripeljalo njegovo raziskovalno delo, ko se je začel ukvarjati z raziskavo trdovratnih okužb z virusom hepatitisa B pri moških. Z raziskavo je s kolegi na Walter in Eliza Hall Institute v Melbournu začel leta 1981, ko se je z rodne Škotske preselil v Avstralijo. Končalo pa se je z odkritjem cepiva proti okužbam s humanim papiloma virusom (HPV), ki so povzročitelji večine rakov materničnega vratu. Okužbam torej, zaradi katerih v Evropi vsak dan umre povprečno 40 žensk.

Prof. Ian Frazer, ki zdaj dela v Centru za raziskave raka in imunologijo na Univerzi Queensland v Brisbaneu v Avstraliji, je povedal zgodbo, kako je raziskoval in kako mu je v sodelovanju z dr. Jianom Zhoujem (ta je zdaj, žal, že pokojni) uspelo odkriti cepivo proti okužbam s HPV. O povezanosti raka na maternici in okužbah je prvi govoril italijanski patolog Rigoni Stern daljnega leta 1850. Svojo domnevo je utemeljil na podatkih, ki so mu bili kot patologu dostopni. Tudi dosti pozneje so s HPV povezovali le genitalne bradavice, raka materničnega vratu pa ne. Leta 1977 pa je prof.Harald Zur Hausen dokazal povezavo med HPV in nastankom raka materničnega vratu. Šele molekularna tehnologija pa je dala možnost razlikovanja med genotipi humanih papiloma virusov. Prof. Frazer je povedal, da so do zdaj odkrili celo okrog 200 genotipov HP virusov.

Ian Frazer je postal zaradi odkritja cepiva avstralska osebnost leta 2006. »Ko sem začel kot pripravnik, klinični imunolog delati na Inštitutu Walter in Eliza Hall v Melbournu leta 1981, sem najprej delal kohortno raziskavo o moških, ki so imeli spolne odnose z drugimi moškimi. Sodeloval je tudi splošni, družinski zdravnik dr.Peter Meese in raziskava, ki naj bi se osredotočila na okužbe z virusom hepatitisa B, se je sprevrgla v eno zgodnejših raziskav o okužbi z virusom hiv. Veliko moških, ki so sodelovali v tej raziskavi, je imelo zelo oslabljen imunski sistem, kar pomeni, da so imeli zelo malo obrambnih T celic. Opazili smo, da se nikakor ne morejo znebiti trdovratnih genitalnih bradavic, za katere smo vedeli, da so posledica okužbe s HP virusi. Tako so HP virusi pritegnili mojo pozornost. Takrat je bila imuno biologija humanih papiloma virusov še popolnoma neznan teritorij. Najprej sem se pogovoril z dr.Gabrielle Medley, citopatologinjo iz Melbourna, ki se ukvarja z zelo uspešnim presejalnim programom za preprečevanje raka materničnega vratu. Oba sva poznala Zur Hausnovo teorijo o možni povezanosti okužbe s HPV in rakom materničnega vratu. Na temelju tega sem začel pregledovati, koliko moških s predrakavimi spremembami v analnem predelu je bilo okuženih s HP virusom. Pokazalo se je, da imajo ti moški zelo malo obrambnih T celic, kar se je pozneje pokazalo kot okužba z virusom hiv. To me je navedlo na misel, da so lahko obrambne T celice povezane tudi z nadzorom nad okužbami s humanimi papiloma virusi,« je povedal prof.Frazer.

Raziskovanje je nadaljeval v Brisbaneu, kamor se je preselil leta 1985, kjer je postal direktor oddelka za imunologijo v bolnišnici princese Aleksandre. S kolegi je začel raziskovati genski zapis virusne celice in se postopoma dokopal do spoznanja, da sta v spremenjeno vedenje celic vpleteni dve beljakovini v genskem zapisu humanega papiloma virusa 16, ki je najbolj pogosto »kriv« za nastanek raka materničnega vratu. Prof.Frazer je raziskoval na celicah govedi, psov, opic, miši in tudi posebnih zajcev. Dokončni uspeh pa je dosegel šele, ko mu je uspelo s pomočjo molekularnega kloniranja narediti sintetični HP virus, ki pa je bil brez prej omenjenih beljakovin. S tem je virusu tako rekoč odvzel njegovo orožje, kajti tako spremenjeni virus ne more več vstopati v normalne celice materničnega vratu, da bi jim spremenil DNK zapis. Vse to je, seveda, povedano precej poenostavljeno. Od tod do nastanka cepiva je bila še dolga pot preizkušanja od laboratorija do faz, ko se cepivo preizkuša na ljudeh.

Cepivo bo preprečilo 250.000 smrti letno

Humani papiloma virus, ki je povzročitelj večine rakov na materničnem vratu, se prenaša s kože na kožo in ne preko telesnih izločkov. Verjetnost okužbe je velika. V svojem življenju se s tem virusom okuži kar 50 odstotkov spolno aktivnih žensk. Na srečo večina okužb v letu dni izzveni. Cepivo, ki ga te dni pričakujemo tudi na slovenskem trgu, bo po oceni v svetu preprečilo kar 250.000 smrti letno, saj za rakom materničnega vratu umre ena ženska vsaki dve minuti.

Cepivo iz kvasa

Cepivo (v Sloveniji se imenuje Silgard), ki ga izdeluje farmacevtska družba Merck & Co. Inc, je narejeno s posebno tehnologijo na celični kulturi kvasovk. Učinkuje zoper humana virusa papiloma 16 in 18, ki sta »kriva« za okrog 70 odstotkov primerov raka materničnega vratu. Poleg tega pa je cepivo učinkovito tudi proti HPV 6 in 11, ki povzročata nastanek genitalnih bradavic.

Cepivo je prestalo številna klinična preizkušanja. V štirih raziskavah faze II in III je sodelovalo kar 20.845 mladih ženska z vsega sveta. Cepivo je dokazalo 100 odstotno učinkovitost pri preprečevanju raka materničnega vratu, ki ga povzročata HPV tipa 16 in 18 in 99 odstotno učinkovitost pri preprečevanju genitalnih bradavic. Spremljanje učinkovitosti cepiva do zdaj traja pet let. V tem času se je odziv, ki ga je povzročilo cepljenje, ohranil. Strokovnjaki so na kongresu v Pragi predstavili matematični model, ki kaže, da bi zaščita lahko trajala tudi 30 let. Ob tem je vredno še povedati, da je okužba pri mladih deklicah (zaradi nezrelosti materničnega vratu) pogostejša, medtem, ko je manj okužb pri ženskah po 35. letu. Rezultati raziskav so privedli do izjemno hitre registracije štirivalentnega cepiva tako v ZDA, kjer je na voljo že od junija letos in kjer je povpraševanje preseglo vsa pričakovanja, kot tudi konec septembra v Evropi.

Drugo cepivo, ki pa ga lahko pričakujemo prihodnje leto, je Cervarix, ki ga je izdelala farmacevtska družba GlaxoSmithKline. To cepivo deluje proti okužbam v HPV tipov 16 in 18.

Priporočilo SZO in OZN

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je v sodelovanju s Populacijskim skladom Organizacije združenih narodov marca letos sprejela načrt, kako zagotoviti cepljenje proti okužbam s humanimi virusi papiloma. Med drugim SZO državam priporoča, da cepljenje vključijo v svoj nacionalni program proti raku (tega nacionalnega programa v Sloveniji, na žalost, nimamo). SZO se sklicuje na resolucijo o preprečevanju in nadzoru nad rakavimi boleznimi, ki so jo članice sprejele lani. Ta resolucija poudarja, da bi preprečevanje in nadzor nad rakom materničnega vratu pomenil v celoti več kot 10 odstotkov manj raka na svetu. Zato tudi priporoča državam-članicam, da posebno pozornost posvetijo tistim rakavim boleznim, ki jih je mogoče preprečiti. Raka materničnega vratu pa je v veliki meri mogoče preprečiti prav s cepljenjem.

SZO poudarja, da cepljenje proti okužbam s HPV ne pomeni, da bi lahko prenehali s presejalnimi programi v državah, ki take programe imajo (Slovenija je med njimi). Presejanje (testi PAP) bo namreč še vedno potrebno, skupaj s cepljenjem pa bi lahko pomenilo najboljšo možno kombinacijo za preprečevanje raka materničnega vratu. Tudi Unicef se vključuje v program načrtovanja cepljenja proti okužbam s HPV v okviru globalnega načrta in strategije za imunizacijo otrok.

Kdaj bodo lahko deklice cepili pri nas

Pričakujemo lahko, da se bo pri nas proti okužbi s HPV virusi mogoče cepiti še pred koncem letošnjega leta. Treba je prejeti tri odmerke cepiva; drugo po dveh mesecih in tretje po šestih mesecih od prvega cepljenja. Cena za vsa tri cepljenja bo okrog 80.000 tolarjev. Cepljenje bo samoplačniško. SZO sicer priporoča državam-članicam, da uvedejo cepljenje kot sestavni cel otroških cepljenj, ki naj bi jih plačala zdravstvena zavarovalnica (ZZZS iz obveznega zavarovanja).

Breme raka materničnega vratu v Sloveniji

Slovenija ima, kot rečeno, presejalni program za odkrivanje raka materničnega vratu (program se imenuje Zora). Kljub temu smo po številu zbolelih v EU v samem vrhu. Pred nami so še Slovaška, Poljska, Litva in Češka. Leta 2002 je po podatkih registra raka zbolelo 18,3 ženske na 100.000 žensk, podatki (še neobdelani) iz leta 2003 kažejo, da jih je zbolelo 20,4, leta 2004 pa 17,7. Za rakom materničnega vratu zboli jih najmanj zboli na Finskem, na Malti, na Irskem, Nizozemskem in v Španiji.

Društvo Kala

Letošnje poletje je skupina žensk, ki se jim zdi zdravje njihovih vrstnic, pa tudi bodočih generacij žensk zelo pomembno, ustanovilo društvo za preprečevanje okužb s HPV in raka materničnega vratu KALA. Namen društva je osveščanje in informiranje javnosti o nevarnosti okužb s humanimi virusi papiloma. Sedež društva je na Poljanski 25, njegova predsednica pa je Renata Capuder Mermal. V začetku decembra bo društvo imelo svojo spletno stran, na kateri bodo na vprašanja v zvezi z okužbami s HPV, rakom materničnega vratu in cepljenjem odgovarjali strokovnjaki. V društvu upajo, da bo takrat delovala tudi že brezplačna modra številka 080 18 16, na kateri bo ob določenih terminih za posvete na voljo strokovnjak.

Limfom ali rak limfatičnega sistema je ena najhitreje naraščajočih vrst rakastih bolezni, saj za ne-Hodgkinovimi limfomi vsako leto zboli od 3 do 4 odstotke več ljudi kot leto pred tem. Čeprav ni dokazano, zakaj narašča tako hitro, pa strokovnjaki sumijo, da je to (vsaj deloma) posledica vse bolj onesnaženega okolja, lahko pa so povezani tudi z virusnimi okužbami. Znaki limfoma so lahko podobni znakom prehladnih obolenj, zato se dostikrat zgodi, da se bolniki ne menijo zanje. Uspešnost zdravljenja pa je, tako kot pri vseh drugih rakavih boleznih, odvisna od tega, kako zgodaj je limfom odkrit.

Doc.dr.Barbara Jezeršek Novaković, dr.med. na Onkološkem inštitutu vodi skupino (team) za zdravljenje limfomov. Kot je povedala, je Svetovna zdravstvena organizacija zaradi pomembnosti zgodnjega odkrivanja letos prvič razglasila svetovni dan ozaveščanja o limfomu. 15. september je bil v ZDA slovesno razglašen za svetovni dan, promocija pa je bila dan prej v New Yorku. Slovenija se mednarodnemu gibanju pridružuje, ker prav tako želi prebivalstvo opozoriti na resnost bolezni, ki jo je navsezadnje s pravočasnim odkritjem mogoče tudi popolnoma pozdraviti.

(more…)

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.